Predstavljam si Evropsko unijo, v kateri medgeneracijska solidarnost ni le ideal, temveč živa resničnost – v kateri se združijo modrost starejših, energija mladih in izkušnje delovno sposobnega prebivalstva, da bi zgradili odporno, vključujočo in trajnostno družbo. V tej prihodnji EU politike niso zasnovane le za današnje volivce, temveč tudi za prihodnje generacije. Javni prostori so namenjeni dostopnosti in interakciji med starostnimi skupinami, izobraževalni sistemi dajejo prednost empatiji in državljanskemu udejstvovanju, v demokratičnih procesih pa se cenijo glasovi vseh starosti. Da bi to vizijo uresničili, moramo ukrepati zdaj. Prvič, vlagati moramo v medgeneracijski dialog – ustvarjanje platform v šolah, skupnostih in na delovnih mestih, kjer si lahko ljudje vseh starosti izmenjujejo izkušnje, zamisli in izzive. Drugič, dati moramo prednost trajnostnim politikam, ki upoštevajo dolgoročne učinke na ljudi in planet – s predvidevanjem obravnavati podnebne spremembe, digitalno preobrazbo in gospodarsko neenakost. Institucije EU morajo tudi zagotoviti, da bodo mladi sodelovali – ne kot žetoni, temveč kot enakovredni partnerji pri oblikovanju prihodnosti. Graditi združeno, cvetočo družbo pomeni zavračati starostne delitve in sprejeti kulturo, v kateri se učenje in odgovornost delita med generacijami. Odločitve, ki jih sprejemamo danes, morajo temeljiti na načelu zapuščine – ne le na tem, kar dosežemo zdaj, temveč tudi na tem, kar pustimo za sabo. Od tega je odvisna prihodnost EU.